petek, 2. september 2011

Limonini ovseni kosmiči

Razjezila sem se (en dan), ker je "nekdo" pustil kuhane ovsene kosmiče sušit na pultu cel dan.
"Se zgodi" :)

Prav tako sem se tisto popoldne zaželela odžejat z limonado. Limone sem narezala na polovice in v trenutku tudi dobila idejo kako si pripraviti ovsene kosmiče malo drugače. Poskusni recept je zelo dobro uspel, zato danes delam še enkrat, tokrat za dva :)

Za dve osebi potrebujemo:
150 g ovsenih kosmičev
en navadni jogurt (kompakten)
sok polovice limone
žlica medu
ščep cimeta

Ovsene kosmiče preliješ z vrelo vodo in malo pustiš da se zmehčajo. Odliješ vodo, pustiš, da se malo ohladijo, dodaš ostale sestavine in dobro premešaš. Konec koncev, če jih pozabiš na pultu pol dneva, da se ravno prav izsušijo, tudi ni nič narobe :)

Kiselkast okus dobr paše ob vročih dneh ali pa kar tako :) Malo spremembe v okusu je bilo  zelo dobrodošlo.




Zajtrk babice

Letos sva bila poleti cel en vikend na morju. Neka srednja žalost je tole. Hvalabogu naju dopust čaka zdaj septembra!

Zjutraj, ko se primajem v kuhinjo, da si pripravim zajtrk, razmišljujoč kaj bom dala v ajdovo kašo, zagledam krožniček s tabletami in limonada. Huh, sem rekla, čigavo je pa to? Bilo je od babice.

Prov zamislila sem se, globoko, in bila hvaležna za ajdovo kašo, ki sem jo nosila sabo.
Zaželela sem si tudi, da mi takega zajtrka nikoli v življenju nebi bilo treba preizkušati na lastni koži.

Zmrazi me ob mislina tole slikco.


četrtek, 1. september 2011

Zelenjavna pica s hrenovko

Paradižnik na vrtu še kar raste, prav tako bučke. Ob razmišljanju kaj narediti, da porabim veliko zalogo paradižnika, mi je na misel prišla pica. Z veliko zelenjave :)

Kvašeno testo sem zamesila iz pirine, pšenične in koruzne moke. 

Iz paradižnika sem naredila domačo paradižnikovo omako, tako da sem celega potopila v krop za nekaj sekund, mu olupila lupino, narezala na koščke, pri tem pa odstranila čim več pešk. Na malce prepraženi čebuli in česnu sem prepražila/kuhala še paradižnikove koščke in začinila z baziliko, timijanom, majaronom in rožmarinom. Mezga je vrela toliko časa, da je zgubila večino vode in je postala ravno prav gosta, da bo pica še sočna.

Vzhajano testo sem razporedila po pekaču na peki papir in gor razmazala mezgo. Čez sem posula na trakove narezano blitvo in bučke, na koleščke narezane domače konjske hrenovke in posula z naribanim sirom in mozarelo.

In hop v vročo pečico.

Takšna zelenjavna pica mi je vedno boljša napram klasičnim (sir, šunka, gobe) iz picerij, ki ne naredijo prav nič dobrega želodcu in mojemu počutju.

Dober tek!