Predstavljam par zanimivosti, ki sem jih zasledila v Uradnem listu RS, št. 25/2011, z dne 4. 4. 2011.
Na podlagi spodnjih podatkov menim, da bi ljudje lahko pridelali veliko več hrane zase (ne za meso živali) in s tem povišali svojo neodvisnost od uvoza. Na samooskrbo opominja tudi Anton Komat v članku “Premaknite se, sicer vas bodo premikali drugi”. Slovenija bi resno lahko nekaj naredila v tej smeri. Slovenija pa smo ljudje!
Jaz sem za več vrtičkarstva, za domače meso in za oživljanje ekološkega kmetijstva :)
Pa poglejmo kaj pravi resolucija o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 – »Zagotovimo.si hrano za jutri« (ReSURSKŽ)
"Predstavitev stanja slovenskega agroživilstva temelji na podatkih, vsebovanih v poročilih o stanju kmetijstva, živilstva in gozdarstva za leta 2007, 2008 in 2009, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Kmetijskega inštituta Slovenije.
Naravne razmere za kmetijstvo so v Sloveniji razmeroma neugodne. Zemljišča, primerna za kmetijstvo, so omejena, saj gozdovi pokrivajo več kot 60% ozemlja, kar Slovenijo po deležu gozdov uvršča na drugo mesto v Evropi (za Finsko). Kmetijska zemlja zavzema manj kot 30% vse površine, ta delež pa vztrajno pada zaradi zaraščanja, širjenja zazidalnih površin in nove prometne infrastrukture. Okoli 75% kmetijskih zemljišč je na območjih z neugodnimi razmerami za kmetovanje, večinoma v gorskih in gričevnatih predelih. Čeprav neugodne razmere ne preprečujejo povsem kmetovanja na teh območjih, pa je zaradi njih produktivnost nižja, izbor kmetijskih usmeritev omejen, proizvodni stroški pa višji. V strukturi kmetijske zemlje v uporabi prevladuje trajno travinje (okoli 60%). Le okoli 35% vseh kmetijskih zemljišč je namenjen pridelavi poljščin in vrtnin, preostalih 5% pa pokrivajo trajni nasadi.
Površina kmetijske zemlje v uporabi kmetijskih gospodarstev po letu 1997 v glavnem niha okoli 500 tisoč hektarov, v letu 2009 pa je prvič padla pod 470 tisoč hektarov. Ob tem je v zadnjih letih opazen rahel trend povečevanja površine njiv, medtem ko se površine travinja in trajnih nasadov zmanjšujejo, slednje predvsem zaradi opuščanja rabe kmečkih sadovnjakov. Več kot polovica njiv (blizu 60%) je namenjena pridelavi žita, zlasti koruze za zrnje in pšenice, več kot četrtina pa pridelavi zelene krme, kjer prevladujeta silažna koruza ter trave in travno-deteljne mešanice. V setveni strukturi njiv so se v zadnjih letih opazno povečale površine z oljnicami, suhimi stročnicami, zelenjadnicami in krmnimi koševinami, zmanjšale pa površine s krompirjem, hmeljem in koruzo (za zrnje in silažo). Sladkorna pesa je po prenehanju delovanja sladkorne tovarne praktično izginila z naših njiv. Intenzivnost pridelave rahlo narašča, povprečni pridelki pa večinoma ostajajo pod povprečjem EU.
Struktura rastlinske pridelave je tesno povezana s strukturo živalske prireje. Najpomembnejši živinorejski dejavnosti sta proizvodnja mleka in prireja govejega mesa, sledita pa prašičereja in perutninarstvo. Reja drobnice je omejena predvsem na območja s težjimi razmerami za kmetijsko dejavnost in kljub hitremu razvoju po deležu precej zaostaja za drugimi živinorejskimi dejavnostmi.
Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih.
Stalni presežki se pojavljajo le pri hmelju, ki je skoraj v celoti namenjen svetovnemu trgu, mleku (stopnja samooskrbe med 113% in 120%), perutninskem mesu (stopnja samooskrbe med 110% in 115%) in svežih jabolkih (neto izvoz med 10.000 in 15.000 ton letno). Pri govejem mesu je po letu 2005 bilanca dokaj izravnana (stopnja samooskrbe med 98% in 103%).
Največji primanjkljaj beležimo pri sladkorju, ki ga sami ne proizvajamo več, ter rastlinskem olju, velik pa je tudi pri zelenjavi (stopnja samooskrbe pod 40%), žitu (stopnja samooskrbe okoli 50% pri pšenici in okoli 60% pri žitu skupaj), svežem sadju (neto uvoz okoli 100.000 ton letno), krompirju (stopnja samooskrbe med 60% in 70%) in svinjskem mesu (stopnja samooskrbe pod 70%). Primanjkljaj se pojavlja tudi pri medu (stopnja samooskrbe okoli 80%) in jajcih (stopnja samooskrbe okoli 95%). Pri mesu drobnice sta prireja in poraba dokaj izravnani. Pri vinu se izvozno-uvozni status spreminja, pri čemer je Slovenija tradicionalno neto izvoznik kakovostnega vina in neto uvoznik namiznega vina.
V zadnjem obdobju so se stopnje samooskrbe povečale le pri krmnem strnem žitu in mesu govedi. Primanjkljaj se je povečal pri tradicionalnih neto uvoznih proizvodih, kot so vrtnine in prašičje meso, stopnja samooskrbe pa se je zmanjšala tudi pri pšenici, krompirju, jajcih in medu. Slovenija v splošnem ostaja neto uvoznica kmetijsko-živilskih proizvodov, njen trgovinski primanjkljaj pa se je po vstopu v EU še povečal. K temu so dodatno pripomogli odpiranje domačega trga ter nove distribucijske in tržne strukture.
Poraba osnovnih kmetijsko-živilskih proizvodov med leti nekoliko niha. Trend rasti porabe na prebivalca je opazen pri zelenjavi, perutninskem mesu, mesu drobnice ter mlečnih izdelkih, pri govejem mesu in vinu pa se je poraba v primerjavi z obdobjem pred vstopom v EU nekoliko zmanjšala. Vzorci porabe v glavnem sledijo vzorcem, značilnim za evropske države. Slovenska gospodinjstva so v letu 2009 namenila za hrano, pijačo in tobačne izdelke 20% vseh izdatkov. Ta delež se zmanjšuje, vendar ostaja večji od povprečja EU-27 (16,6%).
Prehranska varnost, novo odkrito večno vprašanje kmetijstva
Svetovno kmetijstvo, z njim pa evropsko in slovensko, se ponovno sooča z izzivom zagotavljanja globalne prehranske varnosti. Po napovedih Združenih narodov se bo število prebivalstva do leta 2050 povečalo na 9 milijard. Da bi lahko nahranili tako število ljudi, bi bilo potrebno podvojiti sedanji obseg kmetijske proizvodnje. Tolikšno povečevanje proizvodnje bo zaradi omejenih naravnih virov povečalo pritisk na obdelovalne površine in razpoložljivost vode, lahko pa zaradi večje intenzivnosti pridelave proizvodnje pričakujemo tudi večje negativne učinke na okolje. Z gospodarsko rastjo in izboljšanjem dohodkovnega položaja potrošnikov v državah v razvoju, kot sta Kitajska in Indija, bo poleg tega naraščalo povpraševanje po kmetijskih proizvodih živalskega izvora in proizvodih z višjo dodano vrednostjo.
Več si lahko preberete v omenjenem uradnem listu.
LP
torek, 31. maj 2011
nedelja, 29. maj 2011
Poročna čestitka, origami škatlica/ Wedding card, origami box with crane
Luštna poroka se je odvijala ta vikend. Dobra prijatelja sta se poročila, pa sem jima naredila čestitko in origami škatlico z žerjavom na vrhu, v katero sva priložila dinarčke za poročno potovanje.
Žive barve so bile ravno pravšnje za njuno živo in veselo naravo :)
We were at nice wedding this weekend. Two good friends got married, so I made them a a card with best wishes and I used colorful version, for friend's lively nature. In an origami box with origami crane on the top, they got some money for the honeymoon :)
Žive barve so bile ravno pravšnje za njuno živo in veselo naravo :)
We were at nice wedding this weekend. Two good friends got married, so I made them a a card with best wishes and I used colorful version, for friend's lively nature. In an origami box with origami crane on the top, they got some money for the honeymoon :)
sreda, 18. maj 2011
Malica ali kosilo - z ajdovo kašo
Ajdova kaša s korenčkom, rukolo, domačim olivnim oljem, 3 leta staranim domačim Nizozemskim sirom, redkvico in krešo.
Res hitro in enostavno kosilo za nas, ki imamo radi rukolo. Tisti, ki vam ni pri srcu jo lahko nadomestite, hm, z blitvo, koprivami, krešo, pač zeleno zelenjavo po želji.
Na kocke narezano čebulo in na trakove narezan korenček, sem "prepražila" na vodi, v bistvu bolj dušila. Hkrati sem posebej v nesoljeni vodi skuhala ajdovo kašo (5 min), jo odcedila in primešala h korenju in čebuli. Ajdova kaša iz ene slovenskih kmetij bi lahko rekla, da se skuha hitreje kot ostale.
Dodala sem začimbe: baziliko, timijan, sol, poper, muškatni orešček, malo peteršilja in čisto na koncu rukolo. Rukole ne dajte preveč, ker malce zagreni, da nebi čisto prevzela ostalih okusov. Vse sem dobro premešala, poskusila, če je kuhano, in kuhano naložila na krožnik.
Na krožniku sem konkretno pokapljala z olivnim oljem, ki ga je zrihtal Fabio. Zraven sem narezala tri leta staran domač sir, ki sva ga kupila na potepanju po Nizozemski, redkvico in krešo z vrta, kar sem seveda tudi pokapljala z olivcem.
Bilo je približno za 20 minut dela in hop, okusno zdravo kosilo je gotovo :)
P.S. h kaši bi lahko dala manj rukole, ker tale domača je res močnejšega okusa.
P.S. zanalaž čebule nisem pražila na olivnem olju, ker če ga dodaš na koncu pride njegov okus še bolj do izraza, poleg tega pa ohraniš njegove vitamine in ostale dobre snovi.
Res hitro in enostavno kosilo za nas, ki imamo radi rukolo. Tisti, ki vam ni pri srcu jo lahko nadomestite, hm, z blitvo, koprivami, krešo, pač zeleno zelenjavo po želji.
Na kocke narezano čebulo in na trakove narezan korenček, sem "prepražila" na vodi, v bistvu bolj dušila. Hkrati sem posebej v nesoljeni vodi skuhala ajdovo kašo (5 min), jo odcedila in primešala h korenju in čebuli. Ajdova kaša iz ene slovenskih kmetij bi lahko rekla, da se skuha hitreje kot ostale.
Dodala sem začimbe: baziliko, timijan, sol, poper, muškatni orešček, malo peteršilja in čisto na koncu rukolo. Rukole ne dajte preveč, ker malce zagreni, da nebi čisto prevzela ostalih okusov. Vse sem dobro premešala, poskusila, če je kuhano, in kuhano naložila na krožnik.
Na krožniku sem konkretno pokapljala z olivnim oljem, ki ga je zrihtal Fabio. Zraven sem narezala tri leta staran domač sir, ki sva ga kupila na potepanju po Nizozemski, redkvico in krešo z vrta, kar sem seveda tudi pokapljala z olivcem.
Bilo je približno za 20 minut dela in hop, okusno zdravo kosilo je gotovo :)
P.S. h kaši bi lahko dala manj rukole, ker tale domača je res močnejšega okusa.
P.S. zanalaž čebule nisem pražila na olivnem olju, ker če ga dodaš na koncu pride njegov okus še bolj do izraza, poleg tega pa ohraniš njegove vitamine in ostale dobre snovi.
torek, 17. maj 2011
Domač ržen kruh in "cloudberry" marmelada
Končno sem doma naredila "pravi" rženi kruh, brez kvasa in pecilnega praška. Takšnega po finskem receptu in moram rečt, da je zelo dober. Sicer je kruh iz ržene moke kompaktnejši, ampak z malo vaje se bom še izboljšala. Recept sem našla tule, podvig pa je trajal cel vikend.
Za osnovo testa sem uporabila sredico rženega kruha iz trgovine Zrno do zrna (nekaj takega), ki je tudi narejen samo iz ržene moke in droži. Sredico kruha narezano na koščke sem namočila v skodelico mlačne vode za 22 ur, kot pravi recept. Skodelico sem pokrila s prozorno folijo za živila in vanjo našpikala par lukenj za zračenje. Počivalo je na pultu, vsake toliko pa sem zmes premešala.
Po počitku sem vsebino skodelice zlila v skledo, dodala toliko ržene moke, da sem lahko zamesila gladko testo. Lahko dodate ščepec soli, lahko pa pozabite in ni panike. Okus kruha je po mojih izkušnjah enak. Na začetku je testo bolj pocasto, ampak z dodajanjem moke se lepo mesi. Spet sem pustila počivati na toplem, vsaj 4 ure. Brez problema lahko testo počiva tudi pol dneva več, če ne najdete časa za peko. Bolj bo vzhajalo :)
Vzhajano in odpočito testo sem položila v namaščen pekač, drugič pa raje v teflonski pekač za šarkelj, ga po vrhu malo zarezala in pekla približno 1 uro v plinski pečici na številki 5-6. Žal imam tok staro pečico, da ne vem koliko stopinj je to. V originalnem receptu piše, da pecite na 200 stopinj. Vsekakor pa je kruh potrebno probati, če je pečen, da nebi bil slučajno premalo.
Ko je bil pečen sem toplega zavila v tri servete, da se je počasi ohladil. Pravijo, da je ržen kruh najboljši 1-2 dni po tem ko je pečen.
Finci so dobra inspiracija za ržene ustvarjalnice :)
Kruh sem namazala z maslom in odlično marmelado iz oranžnih finskih "cloudberry" jagod, ki sem jo kupila v Helsinkih. Bila je draga, ampak je vredna svojega denarja.
P.S.
- Testo zaradi težke moke vzhaja bolj malo.
- Nazadnje je na koščke narezan kruh vzhajal več kot 24 ur, nato pa še hlebec en cel dan, pa ni bilo panike.
-Zadnjič sem pozabila solit, pa se pri okusu kruha to sploh ne pozna, zato sem naslednjič sol izpustila.
- Skorjica kruha je bolj trdo hrustljava, ampak to je normalno za finski (domači) rženi kruh.
- Finci ržen kruh namažejo z maslom, zraven pa jejo prilogo ali pa tudi ne.
Za osnovo testa sem uporabila sredico rženega kruha iz trgovine Zrno do zrna (nekaj takega), ki je tudi narejen samo iz ržene moke in droži. Sredico kruha narezano na koščke sem namočila v skodelico mlačne vode za 22 ur, kot pravi recept. Skodelico sem pokrila s prozorno folijo za živila in vanjo našpikala par lukenj za zračenje. Počivalo je na pultu, vsake toliko pa sem zmes premešala.
Po počitku sem vsebino skodelice zlila v skledo, dodala toliko ržene moke, da sem lahko zamesila gladko testo. Lahko dodate ščepec soli, lahko pa pozabite in ni panike. Okus kruha je po mojih izkušnjah enak. Na začetku je testo bolj pocasto, ampak z dodajanjem moke se lepo mesi. Spet sem pustila počivati na toplem, vsaj 4 ure. Brez problema lahko testo počiva tudi pol dneva več, če ne najdete časa za peko. Bolj bo vzhajalo :)
Vzhajano in odpočito testo sem položila v namaščen pekač, drugič pa raje v teflonski pekač za šarkelj, ga po vrhu malo zarezala in pekla približno 1 uro v plinski pečici na številki 5-6. Žal imam tok staro pečico, da ne vem koliko stopinj je to. V originalnem receptu piše, da pecite na 200 stopinj. Vsekakor pa je kruh potrebno probati, če je pečen, da nebi bil slučajno premalo.
Ko je bil pečen sem toplega zavila v tri servete, da se je počasi ohladil. Pravijo, da je ržen kruh najboljši 1-2 dni po tem ko je pečen.
Finci so dobra inspiracija za ržene ustvarjalnice :)
Kruh sem namazala z maslom in odlično marmelado iz oranžnih finskih "cloudberry" jagod, ki sem jo kupila v Helsinkih. Bila je draga, ampak je vredna svojega denarja.
P.S.
- Testo zaradi težke moke vzhaja bolj malo.
- Nazadnje je na koščke narezan kruh vzhajal več kot 24 ur, nato pa še hlebec en cel dan, pa ni bilo panike.
-Zadnjič sem pozabila solit, pa se pri okusu kruha to sploh ne pozna, zato sem naslednjič sol izpustila.
- Skorjica kruha je bolj trdo hrustljava, ampak to je normalno za finski (domači) rženi kruh.
- Finci ržen kruh namažejo z maslom, zraven pa jejo prilogo ali pa tudi ne.
četrtek, 21. april 2011
Palačinke z banano, kokosovimi in mandeljnivimi kosmiči in ajdovimi žganci
Čudna kombinacija tole z žganci, ampak žganci so bili za porabit in na koncu je prav dobro izpadlo.
Za palačinke potrebujemo
- testo za palačinke (jajci, črna pšenična moka, mleko, radenska, voda)
- banano narezano na zelo tanke kolobarje
- kokosove kosmiče
- mandeljneve kosmiče
- drobne ajdove žgance
Najprej naredimo testo. Žal ne morem napisat točno koliko moke, mleka, vode, ker sem delala po občutku. Dala sem dve jajci, približno 400 g moke, približno 2 dl mleka, 1 dl radenske, in za redčenje po potrebi vodo.
Nato sem v testo primešala še ostale sestvine. Palačinke sem spekla v mali teflonski ponvi, bile so malce debelejše ampak zadosti pečene in zelo okusne.
Seveda pa lahko dodate sestavine po želji. Naj povem, da so mi kokosovi kosmiči (lističi) bolje pasali v palačinke kot kokosova moka.
Dober tek!
Za palačinke potrebujemo
- testo za palačinke (jajci, črna pšenična moka, mleko, radenska, voda)
- banano narezano na zelo tanke kolobarje
- kokosove kosmiče
- mandeljneve kosmiče
- drobne ajdove žgance
Najprej naredimo testo. Žal ne morem napisat točno koliko moke, mleka, vode, ker sem delala po občutku. Dala sem dve jajci, približno 400 g moke, približno 2 dl mleka, 1 dl radenske, in za redčenje po potrebi vodo.
Nato sem v testo primešala še ostale sestvine. Palačinke sem spekla v mali teflonski ponvi, bile so malce debelejše ampak zadosti pečene in zelo okusne.
Seveda pa lahko dodate sestavine po želji. Naj povem, da so mi kokosovi kosmiči (lističi) bolje pasali v palačinke kot kokosova moka.
Dober tek!
sreda, 20. april 2011
Darilo za Tino / Wrapping a gift for friend Tina
Zavijanje daril mi je v veselje, me sprošča in ponosna sem, ko obdarovanec to ceni. Za prijateljico sem zavila domač čaj (bezeg in regratove cvetove) in priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč od patra Simona Ašiča. Zdaj ko so se preselili na "deželo" in se bodo sprehajali po travnikih, bo morda prav prišlo znanje o rožicah za čaje.
Knjigo sem zavila v zelen ovojni papir z motivom listov. Iz kartona sem izrezala štirioglato podlago takšne velikosti, da sem gor lahko postavila lončka s čajem in knjigo. Kartonasto podlago sem ovila v rjav krep papir in ga pobarvala z rumeno. Rumena ga je poživila, zaradi mokre barve pa se papir zvil in podlaga je zgledala kot topla jesenska gozdna tla.
Z rdečo in oranžno akrilno barvo sem pobarvala semena nekega primorskega grmičevja, ki sem jih nabrala jeseni. Na karton sem z silikonsko pištolo prilepila storže, semena "posebne sorte", lončke s čajem in zavito knjigo. Lončke in ovojni papir, v katerega je bila zavita knjiga sem prej zaščitila s selotejpom, tako da se silikon ni prijel direktno na steklo in da nebi poškodoval knjige.
Vse skupaj sem povezala z rafijo in tako stvari še dodatno pritrdila na podlago, ker sam silikon ni dovolj močen za pritrditev "težkih" steklenih lončkov. Varovalka je vedno dobrodošla :)
Darila je bila prijateljica zelo vesela, jaz pa tudi, še posebej, ko sem videla, da ji je všeč tudi kako izvirno je zavito.
Wrapping gifts brings me joy, is relaxing and I'm proud when a person who gets a gift appreciate the effort. Recently I wrapped two glass cups of tea and handbook for herb gathering for my friend. I picked tea (elderflowers and dandelion flowers) by myself in the wild and dry it. They moved to suburb of Ljubljana and I thought it would be a nice gift, if they wanted to pick flowers for tea by themselves now.
I wrapped book in green wrapping paper with leaf motive. For groundig I took square pasteboard, wrapped it in brown crepe paper and paint it yellow. Paint reffreshed and frill the grounding a little bit.
I painted a kind of seeds with red and orange colour and let them dry. Then I fixed book, cups, cones and seeds on grounding with silicon gun. I used a few layers of scotch tape to protect the bottom of glass and book from hot silicon.
To protect glass cups and book from fallilng, I tied them up with raffia. Sometimes more protection is good, just in case :)
A friend was wery happy about the gift, specially because of creative wrapping. I was satisfied too :)
Knjigo sem zavila v zelen ovojni papir z motivom listov. Iz kartona sem izrezala štirioglato podlago takšne velikosti, da sem gor lahko postavila lončka s čajem in knjigo. Kartonasto podlago sem ovila v rjav krep papir in ga pobarvala z rumeno. Rumena ga je poživila, zaradi mokre barve pa se papir zvil in podlaga je zgledala kot topla jesenska gozdna tla.
Z rdečo in oranžno akrilno barvo sem pobarvala semena nekega primorskega grmičevja, ki sem jih nabrala jeseni. Na karton sem z silikonsko pištolo prilepila storže, semena "posebne sorte", lončke s čajem in zavito knjigo. Lončke in ovojni papir, v katerega je bila zavita knjiga sem prej zaščitila s selotejpom, tako da se silikon ni prijel direktno na steklo in da nebi poškodoval knjige.
Vse skupaj sem povezala z rafijo in tako stvari še dodatno pritrdila na podlago, ker sam silikon ni dovolj močen za pritrditev "težkih" steklenih lončkov. Varovalka je vedno dobrodošla :)
Darila je bila prijateljica zelo vesela, jaz pa tudi, še posebej, ko sem videla, da ji je všeč tudi kako izvirno je zavito.
Wrapping gifts brings me joy, is relaxing and I'm proud when a person who gets a gift appreciate the effort. Recently I wrapped two glass cups of tea and handbook for herb gathering for my friend. I picked tea (elderflowers and dandelion flowers) by myself in the wild and dry it. They moved to suburb of Ljubljana and I thought it would be a nice gift, if they wanted to pick flowers for tea by themselves now.
I wrapped book in green wrapping paper with leaf motive. For groundig I took square pasteboard, wrapped it in brown crepe paper and paint it yellow. Paint reffreshed and frill the grounding a little bit.
I painted a kind of seeds with red and orange colour and let them dry. Then I fixed book, cups, cones and seeds on grounding with silicon gun. I used a few layers of scotch tape to protect the bottom of glass and book from hot silicon.
To protect glass cups and book from fallilng, I tied them up with raffia. Sometimes more protection is good, just in case :)
A friend was wery happy about the gift, specially because of creative wrapping. I was satisfied too :)
sreda, 13. april 2011
Helsinki 2. del - kulinarično doživetje
Po zajtrku smo se v predverju hotela dobili s Finskima sodelavcema, ki sta nama kasneje predstavila njihovo delo. Zanimive stvari. Tukaj ne bom ravno poročala kaj smo se pogovarjali, to bo predstavljeno v poročilu za službo. Tukaj bom napisala še vse ostale zanimive stvari poleg službenih.
Torej po včerajšnji večerji iz trgovine, ki je bila dobra, moram rečt (lososov namaz, solata z rakci in domač kruh) ...
... me je pozitivno presenetil dober bogat zajtrk (baje se spodobi za hotel s štirimi zvezdicami). Vesela sem, da sem ravno danes zaključila z dieto, drugače bi lažje umrla kot sem umrla prejšne tedne doma ob vseh dobrotah, ki sem jih samo gledala. Jedla sem rižev narastek s polivko iz ribeza, jagod in še drugega jagodičevja. Zelo dobro, zato sem šla iskat dvakrat! Žal sem pozabila fotoaparat - bom slikala jutri.
Kosilo smo jedli v službeni menzi, kjer pripravljajo tipična domača kosila, med drugim tut jetrca. Še posebej mi je bila všeč sirna juha (še nikoli jedla), zelo okusna, tisti trenutek ne pretirano težka za želodec. Po obilnem kosilu (sirova juha, riž s piščancem, solata) so mi v nadaljevanju predstavitve oči lezle skupaj. Kmalu so nama gostitelji ponudili torto (se je njihov sodelavec ravno oženil, pa jo je prinesel). Po kosu torte in pravem čaju pa sem se počasi zbudila in sem lažje sledila.
Na večerjo so naju peljali v eno redkih, če ne celo edino tipično Finsko restavracijo v Helsinkih "Lappi restaurant" - laponsko restavracijo. Notranjost je bila urejena v prijetnem lesenem laponskem slogu, natakarice so nosile starinsko laponsko nošo in bile zelo prijazne.
To, je bilo pa nepojemljivo dobro!!Po priporočilu natakarice, smo vzeli dnevni meni, ki ga bom opisala po domače:
Predjed: tipična jed: bela riba z zeleno polivko, dvema kepicama iker in osvežujočim žličnikom iz gob in čebule
Glavna jed: na hitro popečeno meso severnega jelena s super (neznano) omako, krompirjevo tortico. Francosko zelo dobro rdeče vino.
Sladica: Super dobra!! Čokoladna torta (mini koščič) z sorbetom iz brusnic (oz. neke vrste jagodičevja) in mini odlična limonina tortica.
Mislim, da slike povedo veliko več - bog ne daj, da bi tukaj pozabila fotoaparat!!
To je bila ena izmed najboljših jedi, ki sem jih kadarkoli poizkusila. Lahko se primerja s tisto pravo domačo toskansko restavracijo. Meso severnega jelena je izredno mehko in okusno meso, kar stopi se v ustih (pa je bilo v bistvu surovo - zelo na hitro zapečeno). Ja, bi si upala še enkrat it na Finsko in podoživet kulinarične užitke v pravi Finski restavraciji!
P.S. Ko bom znala kaj takega narest, bo odprla restavracijo!
Tretji dan sem se na zajtrk odpravila s fotoaparatom, saj sem hotela spomin na dobro hrano in prijetno vzdušje. Jedilnica je bila lepo opremljena, igrala je nežna glasba in presenetljivo se hrup iz ceste ni nič slišal.
Zajtrk
je bil odličen. Tokrat sem poleg riževega narastka s polivko iz raznih gozdnih jagod vzela še vložene/marinirane baltske slede in "navadne" slede, ki so finska specialiteta, umešana jajca (umešana na poseben način), pečeno slanino (k zajtrku mi ni pasala, ampak probat je treba), značilen finski kruh, maslo in mini rogljiček (tudi za probat). Najbolj so mi bili všeč sledi (To so ribe značilne za skandinavske dežele.), super okusni. Tokrat sem se za zajtrk prav ornk najedla. Seveda, za sladico sem še enkrat rižev narastek z jagodičevjem :) Če bi bil klanec dol, bi se odkotalila do sobe. Tako sem se pa samo razlezla do dvigala :) Nisem pa se slabo počutila, prav odlično, z okusnimi spomini.
Za kosilo
smo odšli v drugo redko finsko restavracijo, kjer "kriminal!!" jedi nisem slikala, ker je bil z nami tudi vodja oddelka, in konec koncev sva prišli poslovno, ne turistično. Na koncu se je izkazalo, da je bil preprost prijazen in zabaven finec, ampak na fotografiranje sem ob zabavnih pogovorih pozabila. Pa drugič. Jedla sem domače srnine mesne kroglice s pire krompirjem. Za sladico sem izbrala rabarbarino torto, ki so jo nato izbrali še ostali. Mesne kroglice so bile odlične!! Rabarbarina tortica je bila dobra, ampak nič posebnega. Poskusit sem želela rabarbaro v pecivu, ki na finskem raste povsod, tudi na vsakem vrtu, pri nas pa ni tako popularna. Spodaj je bila preprosto plast biskvita, čez biskvit plast vanilijevega, nato plast čokoladnega pudinga in na vrhu rabarbara v želeju. Piko na i je naredila čokoladna kroglica, taprava kvalitetna sočna čokoladna kroglica iz kakava (kot da bi bla Belgisjka čokolada). Med kosilom sem se odločila, da si kupim darilo, ki naj zaenkrat ostane skrivnost.
Popoldan
sem "morala" kupit še dve finski značilni "pecivi", in sicer nekakšne ocvrte kačice in ržene žepke z nadevom iz kuhanega riža (po moje kuhanega na mleku). Zgleda je tudi rižev narastek kar značilna jed.
Torej po včerajšnji večerji iz trgovine, ki je bila dobra, moram rečt (lososov namaz, solata z rakci in domač kruh) ...
... me je pozitivno presenetil dober bogat zajtrk (baje se spodobi za hotel s štirimi zvezdicami). Vesela sem, da sem ravno danes zaključila z dieto, drugače bi lažje umrla kot sem umrla prejšne tedne doma ob vseh dobrotah, ki sem jih samo gledala. Jedla sem rižev narastek s polivko iz ribeza, jagod in še drugega jagodičevja. Zelo dobro, zato sem šla iskat dvakrat! Žal sem pozabila fotoaparat - bom slikala jutri.
Kosilo smo jedli v službeni menzi, kjer pripravljajo tipična domača kosila, med drugim tut jetrca. Še posebej mi je bila všeč sirna juha (še nikoli jedla), zelo okusna, tisti trenutek ne pretirano težka za želodec. Po obilnem kosilu (sirova juha, riž s piščancem, solata) so mi v nadaljevanju predstavitve oči lezle skupaj. Kmalu so nama gostitelji ponudili torto (se je njihov sodelavec ravno oženil, pa jo je prinesel). Po kosu torte in pravem čaju pa sem se počasi zbudila in sem lažje sledila.
Na večerjo so naju peljali v eno redkih, če ne celo edino tipično Finsko restavracijo v Helsinkih "Lappi restaurant" - laponsko restavracijo. Notranjost je bila urejena v prijetnem lesenem laponskem slogu, natakarice so nosile starinsko laponsko nošo in bile zelo prijazne.
To, je bilo pa nepojemljivo dobro!!Po priporočilu natakarice, smo vzeli dnevni meni, ki ga bom opisala po domače:
Predjed: tipična jed: bela riba z zeleno polivko, dvema kepicama iker in osvežujočim žličnikom iz gob in čebule
Glavna jed: na hitro popečeno meso severnega jelena s super (neznano) omako, krompirjevo tortico. Francosko zelo dobro rdeče vino.
Sladica: Super dobra!! Čokoladna torta (mini koščič) z sorbetom iz brusnic (oz. neke vrste jagodičevja) in mini odlična limonina tortica.
Mislim, da slike povedo veliko več - bog ne daj, da bi tukaj pozabila fotoaparat!!
To je bila ena izmed najboljših jedi, ki sem jih kadarkoli poizkusila. Lahko se primerja s tisto pravo domačo toskansko restavracijo. Meso severnega jelena je izredno mehko in okusno meso, kar stopi se v ustih (pa je bilo v bistvu surovo - zelo na hitro zapečeno). Ja, bi si upala še enkrat it na Finsko in podoživet kulinarične užitke v pravi Finski restavraciji!
P.S. Ko bom znala kaj takega narest, bo odprla restavracijo!
Tretji dan sem se na zajtrk odpravila s fotoaparatom, saj sem hotela spomin na dobro hrano in prijetno vzdušje. Jedilnica je bila lepo opremljena, igrala je nežna glasba in presenetljivo se hrup iz ceste ni nič slišal.
Zajtrk
je bil odličen. Tokrat sem poleg riževega narastka s polivko iz raznih gozdnih jagod vzela še vložene/marinirane baltske slede in "navadne" slede, ki so finska specialiteta, umešana jajca (umešana na poseben način), pečeno slanino (k zajtrku mi ni pasala, ampak probat je treba), značilen finski kruh, maslo in mini rogljiček (tudi za probat). Najbolj so mi bili všeč sledi (To so ribe značilne za skandinavske dežele.), super okusni. Tokrat sem se za zajtrk prav ornk najedla. Seveda, za sladico sem še enkrat rižev narastek z jagodičevjem :) Če bi bil klanec dol, bi se odkotalila do sobe. Tako sem se pa samo razlezla do dvigala :) Nisem pa se slabo počutila, prav odlično, z okusnimi spomini.
Za kosilo
smo odšli v drugo redko finsko restavracijo, kjer "kriminal!!" jedi nisem slikala, ker je bil z nami tudi vodja oddelka, in konec koncev sva prišli poslovno, ne turistično. Na koncu se je izkazalo, da je bil preprost prijazen in zabaven finec, ampak na fotografiranje sem ob zabavnih pogovorih pozabila. Pa drugič. Jedla sem domače srnine mesne kroglice s pire krompirjem. Za sladico sem izbrala rabarbarino torto, ki so jo nato izbrali še ostali. Mesne kroglice so bile odlične!! Rabarbarina tortica je bila dobra, ampak nič posebnega. Poskusit sem želela rabarbaro v pecivu, ki na finskem raste povsod, tudi na vsakem vrtu, pri nas pa ni tako popularna. Spodaj je bila preprosto plast biskvita, čez biskvit plast vanilijevega, nato plast čokoladnega pudinga in na vrhu rabarbara v želeju. Piko na i je naredila čokoladna kroglica, taprava kvalitetna sočna čokoladna kroglica iz kakava (kot da bi bla Belgisjka čokolada). Med kosilom sem se odločila, da si kupim darilo, ki naj zaenkrat ostane skrivnost.
Popoldan
sem "morala" kupit še dve finski značilni "pecivi", in sicer nekakšne ocvrte kačice in ržene žepke z nadevom iz kuhanega riža (po moje kuhanega na mleku). Zgleda je tudi rižev narastek kar značilna jed.
Naročite se na:
Objave (Atom)