Buča, krompir, janež in hrenovka iz pečice

Danes malo iz jeze, malo iz skrbi in malo zaradi lakote sem skuhala sledeče kosilo.

Na žalost sem porabila še zadnji košček super dobre
oranžne buče (te mam res ful rada),
 3 male krompirčke,
malo janeža in
polovico konjske hrenovke, 
ki sva jih ravno dobila od soseda. Zadnje čase sem kar malo pozabila na meso, zato pa domače hrenovke tudi prav pridejo.

Kos buče sem narezala na kose, prav tako janež (na tanjše), prav tako krompir in hrenovke na kolobarje. V možnarju sem zmlela žlico koriandra in eno lupinico posušenega čilija (brez pešk). Sestavine sem dala v pekač, polila z olivnim oljem (tudi domačim slovenskim), dobro premešala, pokrila z alu folijo in dala pečt v plinsko pečico na stopnjo 4 (to je cca 180°C). Peklo se bo 30 minut, nato pa še 10 minut brez alu folije, da se malo zapeče.

Okusi se razpustijo in naužijejo en drugega in meni je božansko :)

P.S. Na sliki je zelenjava predem sem jo dala v pečico.

Riž z bučo, jabolkom in kokosovim mlekom

Ojla, po dolgem času. Po dopustu, kjer sem dobila sveže ideje in nov zagon :)


Tokratni poskus zajtrka je bil presenetljiv, zato ga delim z vami, če imate podoben lušt. Recimo, da je tole nekakšna sadna rižota.

Za eno osebo potrebujemo:
-  30 g belega riža
- 1 žlica ovsenih kosmičev
- manjše jabolko
- cca 140g mesa oranžne jedilne buče
- 100 ml kokosovega mleka
- žlička cimeta

Riž damo kuhat po navodilih proizvajalca (enota riža, tri enote vode). Vmes na tanke manjše lističe narežemo oprano jabolko (lahko ga olupite, jaz ga nisem). Bučo naribamo in s sokom vred shranimo. Ko je riž kuhan, oziroma tik pred tem, k njemu stresemo žlico osvenih kosmičev, bučo s sokom, rezine jabolka, žličko cimeta in zalijemo s kokosovim mlekom. Vse skupaj še malo pokuhamo, predvsem da se buča malce zmehča. Po potrebi dodamo vodo, da se nam ne prižge.

Probajte in presodite, če vam je kul.

Limonini ovseni kosmiči

Razjezila sem se (en dan), ker je "nekdo" pustil kuhane ovsene kosmiče sušit na pultu cel dan.
"Se zgodi" :)

Prav tako sem se tisto popoldne zaželela odžejat z limonado. Limone sem narezala na polovice in v trenutku tudi dobila idejo kako si pripraviti ovsene kosmiče malo drugače. Poskusni recept je zelo dobro uspel, zato danes delam še enkrat, tokrat za dva :)

Za dve osebi potrebujemo:
150 g ovsenih kosmičev
en navadni jogurt (kompakten)
sok polovice limone
žlica medu
ščep cimeta

Ovsene kosmiče preliješ z vrelo vodo in malo pustiš da se zmehčajo. Odliješ vodo, pustiš, da se malo ohladijo, dodaš ostale sestavine in dobro premešaš. Konec koncev, če jih pozabiš na pultu pol dneva, da se ravno prav izsušijo, tudi ni nič narobe :)

Kiselkast okus dobr paše ob vročih dneh ali pa kar tako :) Malo spremembe v okusu je bilo  zelo dobrodošlo.

Zajtrk babice

Letos sva bila poleti cel en vikend na morju. Neka srednja žalost je tole. Hvalabogu naju dopust čaka zdaj septembra!

Zjutraj, ko se primajem v kuhinjo, da si pripravim zajtrk, razmišljujoč kaj bom dala v ajdovo kašo, zagledam krožniček s tabletami in limonada. Huh, sem rekla, čigavo je pa to? Bilo je od babice.

Prov zamislila sem se, globoko, in bila hvaležna za ajdovo kašo, ki sem jo nosila sabo.
Zaželela sem si tudi, da mi takega zajtrka nikoli v življenju nebi bilo treba preizkušati na lastni koži.

Zmrazi me ob mislina tole slikco.

Zelenjavna pica s hrenovko

Paradižnik na vrtu še kar raste, prav tako bučke. Ob razmišljanju kaj narediti, da porabim veliko zalogo paradižnika, mi je na misel prišla pica. Z veliko zelenjave :)

Kvašeno testo sem zamesila iz pirine, pšenične in koruzne moke. 

Iz paradižnika sem naredila domačo paradižnikovo omako, tako da sem celega potopila v krop za nekaj sekund, mu olupila lupino, narezala na koščke, pri tem pa odstranila čim več pešk. Na malce prepraženi čebuli in česnu sem prepražila/kuhala še paradižnikove koščke in začinila z baziliko, timijanom, majaronom in rožmarinom. Mezga je vrela toliko časa, da je zgubila večino vode in je postala ravno prav gosta, da bo pica še sočna.

Vzhajano testo sem razporedila po pekaču na peki papir in gor razmazala mezgo. Čez sem posula na trakove narezano blitvo in bučke, na koleščke narezane domače konjske hrenovke in posula z naribanim sirom in mozarelo.

In hop v vročo pečico.

Takšna zelenjavna pica mi je vedno boljša napram klasičnim (sir, šunka, gobe) iz picerij, ki ne naredijo prav nič dobrega želodcu in mojemu počutju.

Dober tek!

Jaz, Gejša

Zadnjič sem jo prebrala, super knjigo Jaz, Gejša.

Knjigo je napisala Gejša, Mineko Iwasaki, ki je hotela svetu predstaviti način življenja in posebnosti te zvrsti japonske kulture. Gejše so plesalke, pevke, ki obvladajo obrede čaja in so provrstne družabnice pomembnim in predvsem bogatim strankam. Opisuje svoje trdo delo, da je postala ena najboljših gejš in prikazuje tradicijo te izumirajoče japonske umetnosti.

Knjige nism mogla izpustit kar tako iz rok. Pritegnila me je, kljub temu, da sem "pričakovala" preveč razpredanja o običajih in postopkih (da bo dolgočasna). Prepleta čustvene izzive in vsakdanjosti kulture, ki je nam popolnoma tuja, kar me je držalo v visokem zanimanju kaj se bo zgodilo potem. Prav tako sem pričakovala, da so gejše neke vrste prostitutke, pa to ni res! Zgodba je presegla moja pričakovanja, z veseljem sem jo brala in se vživela v pripovedovalko.

Všeč mi je bila, ker je bila lahka, za sprostitev misli. Naučila sem se nekaj o japonski kulturi, kar prej nisem poznala. Všeč mi je bilo tudi to, da je resnična zgodba, in sem dejansko lahko verjela, da se je res zgodila.

Tudi to knjigo priporočam :)

Še en krog na vrtiljaku

ŠE EN KROG NA VRTILJAKU: Tiziano Terzani

Knjiga, ki je ne želim pozabit! Odgovorila mi je, poslala me je v razmišljanje, omilila strahove in potrdila moje mnenje. "Požrla" sem jo v parih dneh, kljub njeni "debelosti". Vzela sem jo celo na avion in na aktivnem dopustu brala vsak prost trenutek. Kupila bi si jo, da bi jo brez problema prebrala še kdaj, si označila ta "pametne" in tud ker lepo zgleda.

Govori o soočanju avtorja z odkritim rakom. Preizkušnjo z moderno medicino in o iskanju rešitev v alternativni medicini vseh vrst. Hvalabogu je bil zelo znan pomemben človek (dober vojni novinar),da si je to iskanje lahko privoščil, po drugi strani pa mu je prav stresno življenje toliko let povzročilo raka. Življenje mu ponudi še en krog na vrtiljaku življenja, ki se na prvi pogled zdi kratek, ampak je nabito poln z nabiranjem vseh vrst izkušenj. Šele z boleznijo je zares začel živet. Iskal je sebe, kaj si želi, se soočal z bolečinami kemoterapije in brskal za informacijami. Želel je sprobati vse, kar bi mu lahko pomagalo, potoval po Indiji, Filipinih, .. se zdravil v ZDA. Na koncu je dojel kaj je v življenju zares pomembno.

Odpre ti oči, predstavi tudi šalabajzerski vidik tako sodobne medicine, kot alternativnih. Kako naša medicina samo popravlja bolne dele telesa, medtem ko že vsi vemo, kako sta um in telo povezana! Kako nekateri alternativci samo denar vlečejo s svojimi nelogičnimi storitvami. Z avtorjem odkrivaš bistvo svojega življenja, sprašuješ se in dojemaš. Želiš si sprememb, odločiš se, poskušaš in ugotoviš, da je to zeloooo počasen proces mimo vseh prepričanj, s katerimi živimo. Premakne se kolešček v glavi v "pravo", drugo smer, kamor se ti zdi bolj pametno. Z avtojem ugotoviš kako nas je res strah bolezni, kako potrošniško res živimo, kaj si predstavljamo pod "srečo" in kako nas je strah smrti.

Super knjiga, priporočam :)