"Proslavljanje" - zgodba v poglavju Prijateljstvo z življenjem

"VSI, ki prihajajo na delavnice v Commonweal, imajo doseben odnos do raka. Nekaterim so ga odkrili pred nekaj tedni; drugi so za dolga leta preživeli diagnozo. Nekateri živijo z rakom in drugi umirajo zaradi njega. Za vse se najde prostor.

Ko je prišel Irving za teden dni v Commonweal, je bil pri triinsedemdesetih v zadnjih stadijih raka na trebušni slinavki. Bil je v globoki depresiji in zdelo se je, da porabi večino moči samo za to, da preživi dan. Med vsakodnevnim dopoldanskim skpinskim pogovorom je povečen vase molče sedel, le tiho je jokal. Zavračak je vsakršno povabilo, na se pridruži pogovoru, vendar ga je skupina sprejela obenem z njegovo žalostjo.

Udeleženci delavnice dobijo priložnost, da se bolje spoznajo ob delu s peskovnikom. Prostor je vzdolž vseh sten opremljen s policami, na katerih so najrazličnejši predmeti, nekateri simbolni, drugi pravi, vsi pa vsebujejo kompleksonst in okvir tako notranjega kot zunanjega življenja. Po tej jungovski metodi sami izberejo predmete, ki jih privabijo, in jih položijo v plitev zaoboj, napolnjen s peskom, ki stoji na mizi sredi sobe, nato pa spregovorijo o sebnem pomenu, ki ga imajo zanje. Predmete izbirajo intuitivno in njihov pomen se pogosto razkrije šele potem, ko spregovorijo o razporeditvi, narejeni v pesku.

Modrost se največkrat skriva globoko v nas in peščeni pladenj ji daje jasen glas. V tem preprostem posotpku ljudje pogosto dosežejo uvide o namenu, pomembnosti, vzorcih in lepoti svojega življenja, včasih pa odkrijejo tudi smer svojega celjenja.

Irving je tolikokrat zavrnil sodelovanje, da ni nikogar presenetil, ko je dejal, da noče biti zraven. Preostali v dopoldanski skupini so zaporedoma spregovorili o izbranih predmetih in uvidih ob njih. Tretji dopoldan sem vprašala Irvinga, ali bi me pospremil v sobo s peskovnikom, tako da bo vsaj vedel, o čem govorijo drugi v skupini.

Soba s peskovnikom očara večino ljudi; stotine in stotine drobnih predmetov ustvarja svet domišljije in barve. Čaroben prostor je in ljudi kar potegne vase. Očarala je tudi Irvinga, čeprav proti njegovi volji. Počasi je stopal naokrog, prevzet nad predmeti na policah. Sedla sem za mizo na eni strani peskovnika in mirno čakala.

Če nekaj minut je zvle s police velik kristalen obtežilnik za papir v obliki diamanta. Z obema rokama ga je prislonil k licu in v popolni tišini krožil med policami. Vsakič, ko je stopil skozi sončne žarke, ki so lili skozi okno, ali obstal pod katero od svetilk, je pisemski obtežilnik pršil drobne mavrice po belih stenah sobe in stropu. Kazalo je, da je jih sploh ne zaveda. Po nekaj minutah se je obrnil in me pogledal.

Pokimala sem proti obtežilniku. "Bi ga položili v pesek?" sem vprašala. Stopil je naprej in ga nestil v sredino, mi sedel nasproti in ga začel zakopavati v pesek. Ko ga je prekril, tako da se ga ni več videlo, je negibno obsedel in dolgo zrl na mesto, kamor ga je zakopal. Prostor je nenadoma postal tih in prazen. Spomnil me je na prvi trenutek po tistem, ko nekdo umre in se nenadoma znajdeš sam.

Ob peskovniku je stal poln kozarec sveč, dolgih kakih trideset centimetrov in nič debelejših od slamice. Ko ga je Irving opazil, je začel jemati sveče iz njega in jih krožno vtikati v pesek okoli zagrebenega obtežilnika. Pozorno jih je nameščal na enaki razdalji in jih rahlo nagibal navzven.

Nazadnje je bil videti zadovoljen z njihovim razporedom, nagnil se je nazaj in jih motril. Bilo jih je dvanajst. Skupaj sva jih gledala. Čez čas sem mu ponudila škatlico kuhinjskih vžigalic. Prvič se je nasmehnil. Počasi in zelo premišljeno je prižgal sveče, in ko so vse gorele, je uačel sam pri sebi tiho popevati. Nagnila sem se bliže, da bi bolje slišala. Pel je "Vse najboljše".

Še sanjalo se mi ni kaj pomenijo sveče in pesem, a začela sem peti z njim. Vse najboljše, vse najboljše, dagi Irving. Ko sva odpela, je zaprl oči in njegov obraz je odseval globok mir. Tako sva sedela nekaj minut, nato je vsal in jaz za njim. Ko sva skupaj zapustila sobo, sem se ozrla čez ramo v goreče sveče. Spominjale so na svetlobno krono.

Naslednje dni je molče sedel v dopoldanski skupini, ni pa več jokal. Mir, ki ga je našel v sobi s peskovnikom, se jen aselil v njem in sedel je med nami žareč kot Buda. Skupina je to sprejela enako mirno kot njegove solze.

Nekaj tednov po končani delavnici nase je poklicala Irvingova sorodnica in sporočila, da je umrl. Zahvalila se je za vse, kar smo naredili zanj, in nam povedala za globoko spremembo, ki se je zgodila v njem. Prišel je domov in povedal domačim ter prijateljem, da umimra. Nato je z vsakim preživel po nekaj časa, mu povedal, kaj mu je pomenil in v zameno sprejel njegovo ljubezen. Poprej ti zaupni pogovori niso bili možni, saj je zavračal vsak pogovor o smrti. "Kar koli ste že naredili, smo vam globoko hvaležni," nam je rekla. Bila sem zbegana. Do njenega telefonskega klica sem bila prepričana, da smo naredili bolj malo.

V tednu dni, ki je nemara pomagal Irvingu, se je zgodilo marsikaj. Včasih zelo globoko vpliva na ljudi že to, da so sprejeti, kakršni so, in da čutijo naklonjenost. Ko sem veliko let pozneje govorila o Irvingu na delavnici o navzočnosti, mi je neki udeleženec, jungovski analist, povedal, da so Irvingove sveče v peskovniku klasičen primer mandale sebstva, simbola, ki potrjuje inegriteto in nesmrtnost duše. Vendar nisem jungistka in mi to ni bilo znano. Tudi Irvingu ni bilo, a je vseeno prepoznal njeno notranjo resnico."

(Blagoslovi starega očeta, Rachel Naomi Remen, str. 318)

Zgodba je iz knjige, kjer avtorica pripoveduje zgodbe, ki jih je doživela kot zdravnica. Ta zgodba me je prevzela. Všeč mi je bila tudi njena knjiga "Zgodbe ob kuhunjski mizi"! Všeč mi je, ker o smrti govori normalno in je ne smatra za tabu. Smrt predstavi na drugačen, sprejemljiv način.

Ko prebereš njene zgodbe in izkušnje, lahko vidiš življenje v drugačni luči, vidiš,da je vsak nekaj posebnega in da vsak lahko uživa na svoji poti.

"Karjalanpiirakat" - Rženi žepki z mlečnim rižem

Karjalanpiirakat - Finsko ime za ržene žepke nadevane z mlečnim rižem. Lahko bi rekla, da je to sladica, čeprav ne vsebuje sladkorja.

Tematika današnjega kosila je bila Finska kuhinja. Recepte sem vzela iz kuharske knjige, ki sem jo zadnjič kupila v Helsinkih: "Northern Flavours, Food from Finland, avtorice Anne-Marije Tantuu.

Za predjed smo imeli domač ržen kruh z maslom in finsko cloudberry marmelado. Nato je bila na vrsti juha iz mladih kopriv, ki niso bile tako mlade, tako da enemu jedcu juha ni ugajala. Ostalim trem je bila super. Malce nenavadna (koprivna), ampak okusna. Za glavno jed so bile mesne kroglice, pečen krompir (kifeljček) in solata.

Za sladico pa smo se "posladkali" s sveže pečenimi hrustljavimi rženimi žepki. Tokrat objavljam recept za ržene žepke.

Za 12-14 žepkov potrebujemo:
- 1 dl vode
- ščepec soli
- približno 2 dl ržene moke
- 1/2 dl pšenične moke (jaz sem dala črno pšenično)
- nekaj moke za razvaljat

Nadev:
- bel riž
- mleko
Po navodilih vrečke z rižem skuhaš bel riž na mleku. V bistvu skuhaš mlečni riž, med kuhanjem ves čas mešaš in paziš, da ne prekipi.

Preliv:
- stopljeno maslo oz. stopljeno maslo z vodo

Testo zamesi in pregneti iz zgoraj navedenih sestavin in ga na tanko razvaljaj. Nato ga razreži na 12-14 kosov, na katere nadevaj kuham mlečni riž. Robove testa nato zapogni navznoter in malo potlači. Žepke položi na papir za peko na pekač.

Pečico segrej na visoko temperaturo in žepke na hitro speci, da testo hrustljavo porumeni in se mlečni riž lepo rumenkasto zapeče.

Ko so žepki pečeni, jih pomaži s stopljenim maslom, postavi v skledo in jo pokrij z več kuhinjskimi krpami, da se hrustljavo rženo testo malce zmehča. Čez 20 minut ponudi.

P.S. žepki so dobri, čeprav niso sladki :)

"Curry" prosena kaša s garam massala piščancem

Danes sem si sicer zaželela šparglje, ampak v Šparu niso imeli nič slovenskega, torej so odpadli. Zato sem kupila gobe Šitake, ki se super ujamejo s piščancem in korenjem.

Za kosilo sem pripravila proseno kašo, omako s piščancem, korenjem in Šitakami ter solato.

Proseno kašo za dve osebi sem skuhala v nesoljeni vodi, dodala sem 2 klinčka in žličko kurkume. Proti koncu sem dodala še 3 žlice kokosovega mleka, ki mi je zadnjič ostal pri curryju. Z majhnim ščepcem soli sem posolila čisto na koncu. Uspela mi je res super priloga :)

Na čebuli sem prepražila na koščke narezana stegna piščanca, koleščke korenja, narezane šitake ter par listov svežih kopriv. Začinila sem s soljo, poprom in dvema žličkama začimbne mešanice "Garam massale" ter prilila malo vode, da se omaka ni sprijela.

Z užitkom sva pojedla okusno kosilo, zanimivih okusov.

Slovensko kmetijstvo

Predstavljam par zanimivosti, ki sem jih zasledila v Uradnem listu RS, št. 25/2011, z dne 4. 4. 2011.

Na podlagi spodnjih podatkov menim, da bi ljudje lahko pridelali veliko več hrane zase (ne za meso živali) in s tem povišali svojo neodvisnost od uvoza. Na samooskrbo opominja tudi Anton Komat v članku “Premaknite se, sicer vas bodo premikali drugi”. Slovenija bi resno lahko nekaj naredila v tej smeri. Slovenija pa smo ljudje!

Jaz sem za več vrtičkarstva, za domače meso in za oživljanje ekološkega kmetijstva :)

Pa poglejmo kaj pravi resolucija o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 – »Zagotovimo.si hrano za jutri« (ReSURSKŽ)

"Predstavitev stanja slovenskega agroživilstva temelji na podatkih, vsebovanih v poročilih o stanju kmetijstva, živilstva in gozdarstva za leta 2007, 2008 in 2009, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Kmetijskega inštituta Slovenije.

Naravne razmere za kmetijstvo so v Sloveniji razmeroma neugodne. Zemljišča, primerna za kmetijstvo, so omejena, saj gozdovi pokrivajo več kot 60% ozemlja, kar Slovenijo po deležu gozdov uvršča na drugo mesto v Evropi (za Finsko). Kmetijska zemlja zavzema manj kot 30% vse površine, ta delež pa vztrajno pada zaradi zaraščanja, širjenja zazidalnih površin in nove prometne infrastrukture. Okoli 75% kmetijskih zemljišč je na območjih z neugodnimi razmerami za kmetovanje, večinoma v gorskih in gričevnatih predelih. Čeprav neugodne razmere ne preprečujejo povsem kmetovanja na teh območjih, pa je zaradi njih produktivnost nižja, izbor kmetijskih usmeritev omejen, proizvodni stroški pa višji. V strukturi kmetijske zemlje v uporabi prevladuje trajno travinje (okoli 60%). Le okoli 35% vseh kmetijskih zemljišč je namenjen pridelavi poljščin in vrtnin, preostalih 5% pa pokrivajo trajni nasadi.

Površina kmetijske zemlje v uporabi kmetijskih gospodarstev po letu 1997 v glavnem niha okoli 500 tisoč hektarov, v letu 2009 pa je prvič padla pod 470 tisoč hektarov. Ob tem je v zadnjih letih opazen rahel trend povečevanja površine njiv, medtem ko se površine travinja in trajnih nasadov zmanjšujejo, slednje predvsem zaradi opuščanja rabe kmečkih sadovnjakov. Več kot polovica njiv (blizu 60%) je namenjena pridelavi žita, zlasti koruze za zrnje in pšenice, več kot četrtina pa pridelavi zelene krme, kjer prevladujeta silažna koruza ter trave in travno-deteljne mešanice. V setveni strukturi njiv so se v zadnjih letih opazno povečale površine z oljnicami, suhimi stročnicami, zelenjadnicami in krmnimi koševinami, zmanjšale pa površine s krompirjem, hmeljem in koruzo (za zrnje in silažo). Sladkorna pesa je po prenehanju delovanja sladkorne tovarne praktično izginila z naših njiv. Intenzivnost pridelave rahlo narašča, povprečni pridelki pa večinoma ostajajo pod povprečjem EU.

Struktura rastlinske pridelave je tesno povezana s strukturo živalske prireje. Najpomembnejši živinorejski dejavnosti sta proizvodnja mleka in prireja govejega mesa, sledita pa prašičereja in perutninarstvo. Reja drobnice je omejena predvsem na območja s težjimi razmerami za kmetijsko dejavnost in kljub hitremu razvoju po deležu precej zaostaja za drugimi živinorejskimi dejavnostmi.

Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih.

Stalni presežki se pojavljajo le pri hmelju, ki je skoraj v celoti namenjen svetovnemu trgu, mleku (stopnja samooskrbe med 113% in 120%), perutninskem mesu (stopnja samooskrbe med 110% in 115%) in svežih jabolkih (neto izvoz med 10.000 in 15.000 ton letno). Pri govejem mesu je po letu 2005 bilanca dokaj izravnana (stopnja samooskrbe med 98% in 103%).

Največji primanjkljaj beležimo pri sladkorju, ki ga sami ne proizvajamo več, ter rastlinskem olju, velik pa je tudi pri zelenjavi (stopnja samooskrbe pod 40%), žitu (stopnja samooskrbe okoli 50% pri pšenici in okoli 60% pri žitu skupaj), svežem sadju (neto uvoz okoli 100.000 ton letno), krompirju (stopnja samooskrbe med 60% in 70%) in svinjskem mesu (stopnja samooskrbe pod 70%). Primanjkljaj se pojavlja tudi pri medu (stopnja samooskrbe okoli 80%) in jajcih (stopnja samooskrbe okoli 95%). Pri mesu drobnice sta prireja in poraba dokaj izravnani. Pri vinu se izvozno-uvozni status spreminja, pri čemer je Slovenija tradicionalno neto izvoznik kakovostnega vina in neto uvoznik namiznega vina.

V zadnjem obdobju so se stopnje samooskrbe povečale le pri krmnem strnem žitu in mesu govedi. Primanjkljaj se je povečal pri tradicionalnih neto uvoznih proizvodih, kot so vrtnine in prašičje meso, stopnja samooskrbe pa se je zmanjšala tudi pri pšenici, krompirju, jajcih in medu. Slovenija v splošnem ostaja neto uvoznica kmetijsko-živilskih proizvodov, njen trgovinski primanjkljaj pa se je po vstopu v EU še povečal. K temu so dodatno pripomogli odpiranje domačega trga ter nove distribucijske in tržne strukture.

Poraba osnovnih kmetijsko-živilskih proizvodov med leti nekoliko niha. Trend rasti porabe na prebivalca je opazen pri zelenjavi, perutninskem mesu, mesu drobnice ter mlečnih izdelkih, pri govejem mesu in vinu pa se je poraba v primerjavi z obdobjem pred vstopom v EU nekoliko zmanjšala. Vzorci porabe v glavnem sledijo vzorcem, značilnim za evropske države. Slovenska gospodinjstva so v letu 2009 namenila za hrano, pijačo in tobačne izdelke 20% vseh izdatkov. Ta delež se zmanjšuje, vendar ostaja večji od povprečja EU-27 (16,6%).

Prehranska varnost, novo odkrito večno vprašanje kmetijstva

Svetovno kmetijstvo, z njim pa evropsko in slovensko, se ponovno sooča z izzivom zagotavljanja globalne prehranske varnosti. Po napovedih Združenih narodov se bo število prebivalstva do leta 2050 povečalo na 9 milijard. Da bi lahko nahranili tako število ljudi, bi bilo potrebno podvojiti sedanji obseg kmetijske proizvodnje. Tolikšno povečevanje proizvodnje bo zaradi omejenih naravnih virov povečalo pritisk na obdelovalne površine in razpoložljivost vode, lahko pa zaradi večje intenzivnosti pridelave proizvodnje pričakujemo tudi večje negativne učinke na okolje. Z gospodarsko rastjo in izboljšanjem dohodkovnega položaja potrošnikov v državah v razvoju, kot sta Kitajska in Indija, bo poleg tega naraščalo povpraševanje po kmetijskih proizvodih živalskega izvora in proizvodih z višjo dodano vrednostjo.


Več si lahko preberete v omenjenem uradnem listu.

LP

Poročna čestitka, origami škatlica/ Wedding card, origami box with crane

Luštna poroka se je odvijala ta vikend. Dobra prijatelja sta se poročila, pa sem jima naredila čestitko in origami škatlico z žerjavom na vrhu, v katero sva priložila dinarčke za poročno potovanje.

Žive barve so bile ravno pravšnje za njuno živo in veselo naravo :)

We were at nice wedding this weekend. Two good friends got married, so I made them a a card with best wishes and I used colorful version, for friend's lively nature. In an origami box with origami crane on the top, they got some money for the honeymoon :)

Malica ali kosilo - z ajdovo kašo

Ajdova kaša s korenčkom, rukolo, domačim olivnim oljem, 3 leta staranim domačim Nizozemskim sirom, redkvico in krešo.

Res hitro in enostavno kosilo za nas, ki imamo radi rukolo. Tisti, ki vam ni pri srcu jo lahko nadomestite, hm, z blitvo, koprivami, krešo, pač zeleno zelenjavo po želji.

Na kocke narezano čebulo in na trakove narezan korenček, sem "prepražila" na vodi, v bistvu bolj dušila. Hkrati sem posebej v nesoljeni vodi skuhala ajdovo kašo (5 min), jo odcedila in primešala h korenju in čebuli. Ajdova kaša iz ene slovenskih kmetij bi lahko rekla, da se skuha hitreje kot ostale.
Dodala sem začimbe: baziliko, timijan, sol, poper, muškatni orešček, malo peteršilja in čisto na koncu rukolo. Rukole ne dajte preveč, ker malce zagreni, da nebi čisto prevzela ostalih okusov. Vse sem dobro premešala, poskusila, če je kuhano, in kuhano naložila na krožnik.

Na krožniku sem konkretno pokapljala z olivnim oljem, ki ga je zrihtal Fabio. Zraven sem narezala tri leta staran domač sir, ki sva ga kupila na potepanju po Nizozemski, redkvico in krešo z vrta, kar sem seveda tudi pokapljala z olivcem.

Bilo je približno za 20 minut dela in hop, okusno zdravo kosilo je gotovo :)

P.S. h kaši bi lahko dala manj rukole, ker tale domača je res močnejšega okusa.

P.S. zanalaž čebule nisem pražila na olivnem olju, ker če ga dodaš na koncu pride njegov okus še bolj do izraza, poleg tega pa ohraniš njegove vitamine in ostale dobre snovi.

Domač ržen kruh in "cloudberry" marmelada

Končno sem doma naredila "pravi" rženi kruh, brez kvasa in pecilnega praška. Takšnega po finskem receptu in moram rečt, da je zelo dober. Sicer je kruh iz ržene moke kompaktnejši, ampak z malo vaje se bom še izboljšala. Recept sem našla tule, podvig pa je trajal cel vikend.

Za osnovo testa sem uporabila sredico rženega kruha iz trgovine Zrno do zrna (nekaj takega), ki je tudi narejen samo iz ržene moke in droži. Sredico kruha narezano na koščke sem namočila v skodelico mlačne vode za 22 ur, kot pravi recept. Skodelico sem pokrila s prozorno folijo za živila in vanjo našpikala par lukenj za zračenje. Počivalo je na pultu, vsake toliko pa sem zmes premešala.

Po počitku sem vsebino skodelice zlila v skledo, dodala toliko ržene moke, da sem lahko zamesila gladko testo. Lahko dodate ščepec soli, lahko pa pozabite in ni panike. Okus kruha je po mojih izkušnjah enak. Na začetku je testo bolj pocasto, ampak z dodajanjem moke se lepo mesi. Spet sem pustila počivati na toplem, vsaj 4 ure. Brez problema lahko testo počiva tudi pol dneva več, če ne najdete časa za peko. Bolj bo vzhajalo :)

Vzhajano in odpočito testo sem položila v namaščen pekač, drugič pa raje v teflonski pekač za šarkelj, ga po vrhu malo zarezala in pekla približno 1 uro v plinski pečici na številki 5-6. Žal imam tok staro pečico, da ne vem koliko stopinj je to. V originalnem receptu piše, da pecite na 200 stopinj. Vsekakor pa je kruh potrebno probati, če je pečen, da nebi bil slučajno premalo.

Ko je bil pečen sem toplega zavila v tri servete, da se je počasi ohladil. Pravijo, da je ržen kruh najboljši 1-2 dni po tem ko je pečen.

Finci so dobra inspiracija za ržene ustvarjalnice :)

Kruh sem namazala z maslom in odlično marmelado iz oranžnih finskih "cloudberry" jagod, ki sem jo kupila v Helsinkih. Bila je draga, ampak je vredna svojega denarja.

P.S.
- Testo zaradi težke moke vzhaja bolj malo.
- Nazadnje je na koščke narezan kruh vzhajal več kot 24 ur, nato pa še hlebec en cel dan, pa ni bilo panike.
-Zadnjič sem pozabila solit, pa se pri okusu kruha to sploh ne pozna, zato sem naslednjič sol izpustila.
- Skorjica kruha je bolj trdo hrustljava, ampak to je normalno za finski (domači) rženi kruh.
- Finci ržen kruh namažejo z maslom, zraven pa jejo prilogo ali pa tudi ne.