Slovensko kmetijstvo

Predstavljam par zanimivosti, ki sem jih zasledila v Uradnem listu RS, št. 25/2011, z dne 4. 4. 2011.

Na podlagi spodnjih podatkov menim, da bi ljudje lahko pridelali veliko več hrane zase (ne za meso živali) in s tem povišali svojo neodvisnost od uvoza. Na samooskrbo opominja tudi Anton Komat v članku “Premaknite se, sicer vas bodo premikali drugi”. Slovenija bi resno lahko nekaj naredila v tej smeri. Slovenija pa smo ljudje!

Jaz sem za več vrtičkarstva, za domače meso in za oživljanje ekološkega kmetijstva :)

Pa poglejmo kaj pravi resolucija o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 – »Zagotovimo.si hrano za jutri« (ReSURSKŽ)

"Predstavitev stanja slovenskega agroživilstva temelji na podatkih, vsebovanih v poročilih o stanju kmetijstva, živilstva in gozdarstva za leta 2007, 2008 in 2009, Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Kmetijskega inštituta Slovenije.

Naravne razmere za kmetijstvo so v Sloveniji razmeroma neugodne. Zemljišča, primerna za kmetijstvo, so omejena, saj gozdovi pokrivajo več kot 60% ozemlja, kar Slovenijo po deležu gozdov uvršča na drugo mesto v Evropi (za Finsko). Kmetijska zemlja zavzema manj kot 30% vse površine, ta delež pa vztrajno pada zaradi zaraščanja, širjenja zazidalnih površin in nove prometne infrastrukture. Okoli 75% kmetijskih zemljišč je na območjih z neugodnimi razmerami za kmetovanje, večinoma v gorskih in gričevnatih predelih. Čeprav neugodne razmere ne preprečujejo povsem kmetovanja na teh območjih, pa je zaradi njih produktivnost nižja, izbor kmetijskih usmeritev omejen, proizvodni stroški pa višji. V strukturi kmetijske zemlje v uporabi prevladuje trajno travinje (okoli 60%). Le okoli 35% vseh kmetijskih zemljišč je namenjen pridelavi poljščin in vrtnin, preostalih 5% pa pokrivajo trajni nasadi.

Površina kmetijske zemlje v uporabi kmetijskih gospodarstev po letu 1997 v glavnem niha okoli 500 tisoč hektarov, v letu 2009 pa je prvič padla pod 470 tisoč hektarov. Ob tem je v zadnjih letih opazen rahel trend povečevanja površine njiv, medtem ko se površine travinja in trajnih nasadov zmanjšujejo, slednje predvsem zaradi opuščanja rabe kmečkih sadovnjakov. Več kot polovica njiv (blizu 60%) je namenjena pridelavi žita, zlasti koruze za zrnje in pšenice, več kot četrtina pa pridelavi zelene krme, kjer prevladujeta silažna koruza ter trave in travno-deteljne mešanice. V setveni strukturi njiv so se v zadnjih letih opazno povečale površine z oljnicami, suhimi stročnicami, zelenjadnicami in krmnimi koševinami, zmanjšale pa površine s krompirjem, hmeljem in koruzo (za zrnje in silažo). Sladkorna pesa je po prenehanju delovanja sladkorne tovarne praktično izginila z naših njiv. Intenzivnost pridelave rahlo narašča, povprečni pridelki pa večinoma ostajajo pod povprečjem EU.

Struktura rastlinske pridelave je tesno povezana s strukturo živalske prireje. Najpomembnejši živinorejski dejavnosti sta proizvodnja mleka in prireja govejega mesa, sledita pa prašičereja in perutninarstvo. Reja drobnice je omejena predvsem na območja s težjimi razmerami za kmetijsko dejavnost in kljub hitremu razvoju po deležu precej zaostaja za drugimi živinorejskimi dejavnostmi.

Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva svojih potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih.

Stalni presežki se pojavljajo le pri hmelju, ki je skoraj v celoti namenjen svetovnemu trgu, mleku (stopnja samooskrbe med 113% in 120%), perutninskem mesu (stopnja samooskrbe med 110% in 115%) in svežih jabolkih (neto izvoz med 10.000 in 15.000 ton letno). Pri govejem mesu je po letu 2005 bilanca dokaj izravnana (stopnja samooskrbe med 98% in 103%).

Največji primanjkljaj beležimo pri sladkorju, ki ga sami ne proizvajamo več, ter rastlinskem olju, velik pa je tudi pri zelenjavi (stopnja samooskrbe pod 40%), žitu (stopnja samooskrbe okoli 50% pri pšenici in okoli 60% pri žitu skupaj), svežem sadju (neto uvoz okoli 100.000 ton letno), krompirju (stopnja samooskrbe med 60% in 70%) in svinjskem mesu (stopnja samooskrbe pod 70%). Primanjkljaj se pojavlja tudi pri medu (stopnja samooskrbe okoli 80%) in jajcih (stopnja samooskrbe okoli 95%). Pri mesu drobnice sta prireja in poraba dokaj izravnani. Pri vinu se izvozno-uvozni status spreminja, pri čemer je Slovenija tradicionalno neto izvoznik kakovostnega vina in neto uvoznik namiznega vina.

V zadnjem obdobju so se stopnje samooskrbe povečale le pri krmnem strnem žitu in mesu govedi. Primanjkljaj se je povečal pri tradicionalnih neto uvoznih proizvodih, kot so vrtnine in prašičje meso, stopnja samooskrbe pa se je zmanjšala tudi pri pšenici, krompirju, jajcih in medu. Slovenija v splošnem ostaja neto uvoznica kmetijsko-živilskih proizvodov, njen trgovinski primanjkljaj pa se je po vstopu v EU še povečal. K temu so dodatno pripomogli odpiranje domačega trga ter nove distribucijske in tržne strukture.

Poraba osnovnih kmetijsko-živilskih proizvodov med leti nekoliko niha. Trend rasti porabe na prebivalca je opazen pri zelenjavi, perutninskem mesu, mesu drobnice ter mlečnih izdelkih, pri govejem mesu in vinu pa se je poraba v primerjavi z obdobjem pred vstopom v EU nekoliko zmanjšala. Vzorci porabe v glavnem sledijo vzorcem, značilnim za evropske države. Slovenska gospodinjstva so v letu 2009 namenila za hrano, pijačo in tobačne izdelke 20% vseh izdatkov. Ta delež se zmanjšuje, vendar ostaja večji od povprečja EU-27 (16,6%).

Prehranska varnost, novo odkrito večno vprašanje kmetijstva

Svetovno kmetijstvo, z njim pa evropsko in slovensko, se ponovno sooča z izzivom zagotavljanja globalne prehranske varnosti. Po napovedih Združenih narodov se bo število prebivalstva do leta 2050 povečalo na 9 milijard. Da bi lahko nahranili tako število ljudi, bi bilo potrebno podvojiti sedanji obseg kmetijske proizvodnje. Tolikšno povečevanje proizvodnje bo zaradi omejenih naravnih virov povečalo pritisk na obdelovalne površine in razpoložljivost vode, lahko pa zaradi večje intenzivnosti pridelave proizvodnje pričakujemo tudi večje negativne učinke na okolje. Z gospodarsko rastjo in izboljšanjem dohodkovnega položaja potrošnikov v državah v razvoju, kot sta Kitajska in Indija, bo poleg tega naraščalo povpraševanje po kmetijskih proizvodih živalskega izvora in proizvodih z višjo dodano vrednostjo.


Več si lahko preberete v omenjenem uradnem listu.

LP

Poročna čestitka, origami škatlica/ Wedding card, origami box with crane

Luštna poroka se je odvijala ta vikend. Dobra prijatelja sta se poročila, pa sem jima naredila čestitko in origami škatlico z žerjavom na vrhu, v katero sva priložila dinarčke za poročno potovanje.

Žive barve so bile ravno pravšnje za njuno živo in veselo naravo :)

We were at nice wedding this weekend. Two good friends got married, so I made them a a card with best wishes and I used colorful version, for friend's lively nature. In an origami box with origami crane on the top, they got some money for the honeymoon :)

Malica ali kosilo - z ajdovo kašo

Ajdova kaša s korenčkom, rukolo, domačim olivnim oljem, 3 leta staranim domačim Nizozemskim sirom, redkvico in krešo.

Res hitro in enostavno kosilo za nas, ki imamo radi rukolo. Tisti, ki vam ni pri srcu jo lahko nadomestite, hm, z blitvo, koprivami, krešo, pač zeleno zelenjavo po želji.

Na kocke narezano čebulo in na trakove narezan korenček, sem "prepražila" na vodi, v bistvu bolj dušila. Hkrati sem posebej v nesoljeni vodi skuhala ajdovo kašo (5 min), jo odcedila in primešala h korenju in čebuli. Ajdova kaša iz ene slovenskih kmetij bi lahko rekla, da se skuha hitreje kot ostale.
Dodala sem začimbe: baziliko, timijan, sol, poper, muškatni orešček, malo peteršilja in čisto na koncu rukolo. Rukole ne dajte preveč, ker malce zagreni, da nebi čisto prevzela ostalih okusov. Vse sem dobro premešala, poskusila, če je kuhano, in kuhano naložila na krožnik.

Na krožniku sem konkretno pokapljala z olivnim oljem, ki ga je zrihtal Fabio. Zraven sem narezala tri leta staran domač sir, ki sva ga kupila na potepanju po Nizozemski, redkvico in krešo z vrta, kar sem seveda tudi pokapljala z olivcem.

Bilo je približno za 20 minut dela in hop, okusno zdravo kosilo je gotovo :)

P.S. h kaši bi lahko dala manj rukole, ker tale domača je res močnejšega okusa.

P.S. zanalaž čebule nisem pražila na olivnem olju, ker če ga dodaš na koncu pride njegov okus še bolj do izraza, poleg tega pa ohraniš njegove vitamine in ostale dobre snovi.

Domač ržen kruh in "cloudberry" marmelada

Končno sem doma naredila "pravi" rženi kruh, brez kvasa in pecilnega praška. Takšnega po finskem receptu in moram rečt, da je zelo dober. Sicer je kruh iz ržene moke kompaktnejši, ampak z malo vaje se bom še izboljšala. Recept sem našla tule, podvig pa je trajal cel vikend.

Za osnovo testa sem uporabila sredico rženega kruha iz trgovine Zrno do zrna (nekaj takega), ki je tudi narejen samo iz ržene moke in droži. Sredico kruha narezano na koščke sem namočila v skodelico mlačne vode za 22 ur, kot pravi recept. Skodelico sem pokrila s prozorno folijo za živila in vanjo našpikala par lukenj za zračenje. Počivalo je na pultu, vsake toliko pa sem zmes premešala.

Po počitku sem vsebino skodelice zlila v skledo, dodala toliko ržene moke, da sem lahko zamesila gladko testo. Lahko dodate ščepec soli, lahko pa pozabite in ni panike. Okus kruha je po mojih izkušnjah enak. Na začetku je testo bolj pocasto, ampak z dodajanjem moke se lepo mesi. Spet sem pustila počivati na toplem, vsaj 4 ure. Brez problema lahko testo počiva tudi pol dneva več, če ne najdete časa za peko. Bolj bo vzhajalo :)

Vzhajano in odpočito testo sem položila v namaščen pekač, drugič pa raje v teflonski pekač za šarkelj, ga po vrhu malo zarezala in pekla približno 1 uro v plinski pečici na številki 5-6. Žal imam tok staro pečico, da ne vem koliko stopinj je to. V originalnem receptu piše, da pecite na 200 stopinj. Vsekakor pa je kruh potrebno probati, če je pečen, da nebi bil slučajno premalo.

Ko je bil pečen sem toplega zavila v tri servete, da se je počasi ohladil. Pravijo, da je ržen kruh najboljši 1-2 dni po tem ko je pečen.

Finci so dobra inspiracija za ržene ustvarjalnice :)

Kruh sem namazala z maslom in odlično marmelado iz oranžnih finskih "cloudberry" jagod, ki sem jo kupila v Helsinkih. Bila je draga, ampak je vredna svojega denarja.

P.S.
- Testo zaradi težke moke vzhaja bolj malo.
- Nazadnje je na koščke narezan kruh vzhajal več kot 24 ur, nato pa še hlebec en cel dan, pa ni bilo panike.
-Zadnjič sem pozabila solit, pa se pri okusu kruha to sploh ne pozna, zato sem naslednjič sol izpustila.
- Skorjica kruha je bolj trdo hrustljava, ampak to je normalno za finski (domači) rženi kruh.
- Finci ržen kruh namažejo z maslom, zraven pa jejo prilogo ali pa tudi ne.