"VSI, ki prihajajo na delavnice v Commonweal, imajo doseben odnos do raka. Nekaterim so ga odkrili pred nekaj tedni; drugi so za dolga leta preživeli diagnozo. Nekateri živijo z rakom in drugi umirajo zaradi njega. Za vse se najde prostor.
Ko je prišel Irving za teden dni v Commonweal, je bil pri triinsedemdesetih v zadnjih stadijih raka na trebušni slinavki. Bil je v globoki depresiji in zdelo se je, da porabi večino moči samo za to, da preživi dan. Med vsakodnevnim dopoldanskim skpinskim pogovorom je povečen vase molče sedel, le tiho je jokal. Zavračak je vsakršno povabilo, na se pridruži pogovoru, vendar ga je skupina sprejela obenem z njegovo žalostjo.
Udeleženci delavnice dobijo priložnost, da se bolje spoznajo ob delu s peskovnikom. Prostor je vzdolž vseh sten opremljen s policami, na katerih so najrazličnejši predmeti, nekateri simbolni, drugi pravi, vsi pa vsebujejo kompleksonst in okvir tako notranjega kot zunanjega življenja. Po tej jungovski metodi sami izberejo predmete, ki jih privabijo, in jih položijo v plitev zaoboj, napolnjen s peskom, ki stoji na mizi sredi sobe, nato pa spregovorijo o sebnem pomenu, ki ga imajo zanje. Predmete izbirajo intuitivno in njihov pomen se pogosto razkrije šele potem, ko spregovorijo o razporeditvi, narejeni v pesku.
Modrost se največkrat skriva globoko v nas in peščeni pladenj ji daje jasen glas. V tem preprostem posotpku ljudje pogosto dosežejo uvide o namenu, pomembnosti, vzorcih in lepoti svojega življenja, včasih pa odkrijejo tudi smer svojega celjenja.
Irving je tolikokrat zavrnil sodelovanje, da ni nikogar presenetil, ko je dejal, da noče biti zraven. Preostali v dopoldanski skupini so zaporedoma spregovorili o izbranih predmetih in uvidih ob njih. Tretji dopoldan sem vprašala Irvinga, ali bi me pospremil v sobo s peskovnikom, tako da bo vsaj vedel, o čem govorijo drugi v skupini.
Soba s peskovnikom očara večino ljudi; stotine in stotine drobnih predmetov ustvarja svet domišljije in barve. Čaroben prostor je in ljudi kar potegne vase. Očarala je tudi Irvinga, čeprav proti njegovi volji. Počasi je stopal naokrog, prevzet nad predmeti na policah. Sedla sem za mizo na eni strani peskovnika in mirno čakala.
Če nekaj minut je zvle s police velik kristalen obtežilnik za papir v obliki diamanta. Z obema rokama ga je prislonil k licu in v popolni tišini krožil med policami. Vsakič, ko je stopil skozi sončne žarke, ki so lili skozi okno, ali obstal pod katero od svetilk, je pisemski obtežilnik pršil drobne mavrice po belih stenah sobe in stropu. Kazalo je, da je jih sploh ne zaveda. Po nekaj minutah se je obrnil in me pogledal.
Pokimala sem proti obtežilniku. "Bi ga položili v pesek?" sem vprašala. Stopil je naprej in ga nestil v sredino, mi sedel nasproti in ga začel zakopavati v pesek. Ko ga je prekril, tako da se ga ni več videlo, je negibno obsedel in dolgo zrl na mesto, kamor ga je zakopal. Prostor je nenadoma postal tih in prazen. Spomnil me je na prvi trenutek po tistem, ko nekdo umre in se nenadoma znajdeš sam.
Ob peskovniku je stal poln kozarec sveč, dolgih kakih trideset centimetrov in nič debelejših od slamice. Ko ga je Irving opazil, je začel jemati sveče iz njega in jih krožno vtikati v pesek okoli zagrebenega obtežilnika. Pozorno jih je nameščal na enaki razdalji in jih rahlo nagibal navzven.
Nazadnje je bil videti zadovoljen z njihovim razporedom, nagnil se je nazaj in jih motril. Bilo jih je dvanajst. Skupaj sva jih gledala. Čez čas sem mu ponudila škatlico kuhinjskih vžigalic. Prvič se je nasmehnil. Počasi in zelo premišljeno je prižgal sveče, in ko so vse gorele, je uačel sam pri sebi tiho popevati. Nagnila sem se bliže, da bi bolje slišala. Pel je "Vse najboljše".
Še sanjalo se mi ni kaj pomenijo sveče in pesem, a začela sem peti z njim. Vse najboljše, vse najboljše, dagi Irving. Ko sva odpela, je zaprl oči in njegov obraz je odseval globok mir. Tako sva sedela nekaj minut, nato je vsal in jaz za njim. Ko sva skupaj zapustila sobo, sem se ozrla čez ramo v goreče sveče. Spominjale so na svetlobno krono.
Naslednje dni je molče sedel v dopoldanski skupini, ni pa več jokal. Mir, ki ga je našel v sobi s peskovnikom, se jen aselil v njem in sedel je med nami žareč kot Buda. Skupina je to sprejela enako mirno kot njegove solze.
Nekaj tednov po končani delavnici nase je poklicala Irvingova sorodnica in sporočila, da je umrl. Zahvalila se je za vse, kar smo naredili zanj, in nam povedala za globoko spremembo, ki se je zgodila v njem. Prišel je domov in povedal domačim ter prijateljem, da umimra. Nato je z vsakim preživel po nekaj časa, mu povedal, kaj mu je pomenil in v zameno sprejel njegovo ljubezen. Poprej ti zaupni pogovori niso bili možni, saj je zavračal vsak pogovor o smrti. "Kar koli ste že naredili, smo vam globoko hvaležni," nam je rekla. Bila sem zbegana. Do njenega telefonskega klica sem bila prepričana, da smo naredili bolj malo.
V tednu dni, ki je nemara pomagal Irvingu, se je zgodilo marsikaj. Včasih zelo globoko vpliva na ljudi že to, da so sprejeti, kakršni so, in da čutijo naklonjenost. Ko sem veliko let pozneje govorila o Irvingu na delavnici o navzočnosti, mi je neki udeleženec, jungovski analist, povedal, da so Irvingove sveče v peskovniku klasičen primer mandale sebstva, simbola, ki potrjuje inegriteto in nesmrtnost duše. Vendar nisem jungistka in mi to ni bilo znano. Tudi Irvingu ni bilo, a je vseeno prepoznal njeno notranjo resnico."
(Blagoslovi starega očeta, Rachel Naomi Remen, str. 318)
Zgodba je iz knjige, kjer avtorica pripoveduje zgodbe, ki jih je doživela kot zdravnica. Ta zgodba me je prevzela. Všeč mi je bila tudi njena knjiga "Zgodbe ob kuhunjski mizi"! Všeč mi je, ker o smrti govori normalno in je ne smatra za tabu. Smrt predstavi na drugačen, sprejemljiv način.
Ko prebereš njene zgodbe in izkušnje, lahko vidiš življenje v drugačni luči, vidiš,da je vsak nekaj posebnega in da vsak lahko uživa na svoji poti.
